Žejni veselja

Štorkljino potovanje iz Afrike

Ko visoko nad pomurskimi ravnicami počasi zamahnejo velika bela krila, vemo, da se je vrnil štorkljin par. Štorklje so se vsako leto odpravijo na dolge zimske počitnice v tople kraje. Odletijo vse do Afrike in se spomladi vrnejo v svoje domače gnezdo. Najpogosteje ga vidimo na vrhu dreves, dimniku gasilskega doma ali osnovne šole. Včasih tehta gnezdo tudi 500 kilogramov!

V njem mama in oče vzgajata svoje mladiče, jim prinašata hrano in jih učita prvih korakov. Ko pride čas, male štorkljice razprejo krila … in huš … to je prvi poskus letenja. Malo nerodno, a kmalu poletijo visoko v nebo. Hrano najraje poiščejo na mokrih travnikih in ob vodi. Tam lovijo žuželke in druge male živali.

Kjer živijo štorklje, je narava še vedno čista in polna življenja. Prav takšne ravnice in vode najdemo ob reki Muri, kjer izvira tudi Radenska Naturelle.

Učenje mame vidre

Ko se nekaj na hitro pokaže na obali, skoči v vodo in je že ni več, je čisto mogoče, da smo zagledali igrivo vidro. Ta spretna plavalka živi le v najčistejših rekah. Njeno telo je dolgo in gladko, kožuh pa gost in topel, da je ne zebe niti v mrzli vodi.

Čeprav je odlična plavalka, veliko časa preživi tudi na kopnem. Tam ima svoj skrivni brlog, kjer vzgaja mladiče. Mama z njimi ostane približno eno leto in jih potrpežljivo nauči vsega, kar potrebujejo za življenje. Mamo najprej le opazujejo, potem poskusijo sami. Pljask! Malo nerodno, a kmalu postanejo pravi mali plavalci. Nauči jih loviti, prepoznati nevarnosti, obnašanja do sosedov in življenja v naravi.

Šele ko so pripravljeni, jih mama same spusti v širen svet.
Vidra svoj podmladek vzgaja le ob čisti vodi. Prav takšne vode najdemo ob reki Muri, kjer nastaja tudi Radenska Naturelle.

Želvja pustolovščina

Ko majhna želvica razbije jajčno lupino in pokuka na svet, ni nikoli dolgo sama. Okoli nje se kmalu znajdejo še bratci in sestrice, ki tehtajo komaj 5 gramov. To je prava želvja družinica. Pri želvicah pa velja eno prav posebno pravilo. O tem, ali se bo iz jajca izvalil fantek ali punčka, odloča kar toplota zemlje! Če je bilo v gnezdu bolj toplo, se razvijejo samičke, če pa malo hladneje, samčki. Narava ima res zanimive trike. Takoj, ko pridejo majhni korenjaki na svet, se s svojimi majhnimi nogicami hitro zapodijo proti varnemu zavetju vode. A voda ne sme biti pregloboka, saj se morajo plavati šele naučiti. Ko želvica raste, postaja vedno bolj spretna. Za kosilo si ulovi majhne ribice in druge vodne živali.

V Sloveniji živi posebna želva – močvirska sklednica. Nekoč je bila njena vrsta skoraj izgubljena, danes pa jo skrbno varujemo. Najdemo jo tudi ob reki Muri, čisto blizu izvira Radenske Naturelle.

Bobrova neskončna gradnja

Ko se poznavalec živali sprehaja ob reki in opazi podrto drevo, takoj vzklikne: »Bober spet gradi!«

Hrsk! Bober s svojimi močnimi oranžnimi zobmi grize drevesa. Njegovi zobje nikoli ne nehajo rasti, zato jih mora brusiti vsak dan. Prav tako, kot si morajo otroci umivati zobe. Najraje si jih brusi z grizljanjem dreves in včasih pri tem podre drevo, ki v premer meri cel meter! Ha, kakšen gozdar!

Iz vej in podrtih dreves gradi svoje domove in jezove. Tega so še posebej vesele ribe in žabe, ki rade pridejo na obisk, saj vedo, da je bober vegan. Pri gradnji mu pomagajo tudi otroci, saj ata in mama obožujeta svojo družino. Svoj dom si zgradijo v mirni, dovolj globoki vodi, kjer lahko varno plavajo in živijo. Prav takšne vode najdemo ob reki Muri, v bližini katere izvira tudi Radenska Naturelle.

Pilotske sposobnosti kačjega pastirja

Ob mirnih vodah naših krajev živi prav posebno bitje – kačji pastir. Njegovi pradavni sorodniki so nekoč leteli po svetu z ogromnimi krili. Danes je manjši, a še vedno pravi mojster letenja.

S svojimi štirimi krili lahko leti naprej, nazaj, gor in dol – kot mali helikopter! Ko pospeši, leti tako hitro, da ga naše oči komaj ujamejo! Njegove oči so sestavljene iz tisočih drobnih očesc, zato vidi skoraj v vse smeri naenkrat. Če si ga želimo pobliže ogledati, moramo vedeti, da nas bo najbrž zagledal ne glede na to, od kod se mu bomo približali.

Ves čas se zadržuje blizu vode, kjer lovi majhne žuželke in raziskuje svoj svet. Koščični škratec živi le tam, kjer je voda čista in mirna. Če takšna voda izgine, izgine tudi on. Prav takšne vode najdemo ob izviru Radenske Naturelle, kjer je narava še vedno čista.

Srčnooka žabica

Če imamo srečo, da zagledamo žabico z zenicami v obliki srca, vemo, da smo prišli do neokrnjene narave. To je majhna žabica urh, ki zraste samo do velikosti mezinčka. Njene velike oči opazujejo svet tik nad vodno gladino. Tu se sprehaja njena hrana in tu se vse dogaja.

Uuuuu! Tako se oglasi in pokliče svojo družbo. Pri tem se malo napihne, kot majhen balonček. Če ga prestraši nevarnost, se zgodi nekaj nenavadnega. Urh usloči hrbet in pokaže svoj živo rumen trebušček. To je njegov trik: »Ne pojej me, nisem okusen!« Tako lahko zmede napadalca in hitro pobegne.

A urh lahko živi le tam, kjer je voda čista in mirna. Prav takšne vode najdemo v bližini izvira Radenske Naturelle.