NARAVA 
JE NJUN DOM

Vodomec, modri lovec

Ko opazimo vodomca, vemo, da smo na območju neokrnjene narave. Čiste brežine, bistre vode in majhne ribice – to je njegov dom.

Ko se vodomec odpravi na lov, mu plen le redko uide. Njegova živo modra barva ni naključje. Perje na poseben način odbija modro svetlobo, zaradi česar se v bleščanju vodne površine skoraj zlije z okolico. Med kot blisk hitrim potopom uporabi tretjo veko, ki zaščiti oko pred udarcem vode in mu omogoča, da vidi tudi pod gladino. Potem udari še njegovo najostrejše orodje – dolg, suličast kljun. Vodo prebode skoraj brez upora. Zaradi močnega trenja ob udarcu glave z vodo ima v lobanji kosti, ki delujejo kot naravni amortizer. Tako lahko lovi brez skrbi.

Vodomec obožuje neokrnjene brežine, kjer lahko v 
miru gnezdi – in prav tam, globoko pod njegovim zatočiščem, nastaja tudi Radenska Naturelle.

Rogač, hrošč z jelenjimi rogovi

Številčnost rogača v Evropi upada predvsem zaradi pomanjkanja trohnečega lesa, v katerem se ličinka razvija kar pet let. Zato je njegova prisotnost pokazatelj dobrega naravnega ravnovesja.

Ko se sonce spusti za obzorje, pride čas, ko hrošč rogač iztegne svoje mogočne rogove. Zaradi njihove velikosti je manj okreten in njegov ugriz ni prav močan. A nič zato, rogovi so namenjeni eni sami stvari – premagati svojega tekmeca v boju za samico. To je  borec težke kategorije. Najtežja žuželka v Evropi. Naš hrošč z “jelenjimi” rogovi.

Rogač je za svoj dom izbral tudi neokrnjeno območje izvira Radenske Naturelle, ki svojo metamorfozo, prav tako kot on, doživlja v miru in temi.

Muren, močvirski maestro

Ko močvirski muren privzdigne svoja krila, se nad močvirja spusti značilna melodija. To je pesem, ki nas opomni, da smo se znašli v čistem habitatu. Muren večino svojega življenja preživi tam, kjer voda nikoli povsem ne izgine. Skrit med čisto, vlažno travo se bori za preživetje svoje vrste.

Preden lahko samec zagode svojo značilno melodijo, mora prehoditi dolgo pot preobrazbe. Kot nimfa je moral preživeti devet levitev, preden je nastopil čas odraslosti.

Da samico privabi na usoden obisk, dvigne svoja krila. Na enem krilu ima glavniku podobno strukturo, po kateri z drugim krilom zaigra in ustvari svojo melodijo. Nobena samica se ji ne more upreti. To je naš močvirski maestro.

Tipičen zvok močvirij nas, prav tako kot naravno čista Radenska Naturelle, opominja, da so melodije neokrnjene narave najlepše harmonije.

Koščični škratec, radoživi letalec

Ob mirnih vodah naših krajev živi občutljiv potomec ene najstarejših žuželk na svetu. Njegov dom je namreč indikator izjemno čistih, neokrnjenih vodnih habitatov.

Današnji koščični škratec prihaja iz rodu kačjih pastirjev, ki so pred več kot 300 milijoni let dosegali razpon kril skoraj enega metra. To radoživo bitje se vse življenje zadržuje v bližini svojega doma. S svojimi dvojnimi krili lahko leti naprej, nazaj, gor in dol. Njegove oči so sestavljene iz na tisoče drobnih očesc, s katerimi lahko gleda skoraj v vse smeri. Skupaj s samico uprizarja paritveni ritual v obliki srca.

Svoj dom si je ustvaril tudi ob vodah v bližini izvira Radenske Naturelle. Za življenje potrebuje čisto vodo, ki zaradi posegov ljudi počasi izginja. In če ne bomo pazljivi, lahko tudi ta starodavni prebivalec naših voda prav kmalu izgine iz sveta.

Martinček, ljubitelj sonca

Z martinčkom se lahko spogledamo na sprehodu po krajih s toplo peščeno prstjo. Dobro si ga oglejmo in ga lepo pozdravimo, saj je njegova vrsta zaradi podnebnih sprememb vse bolj ogrožena.

Ko se zima začne poslavljati, se martinček počasi prebuja iz zimskega spanja. V mrzlih zimah je otrpnil nekje pod listjem in potrpežljivo počakal na moč sonca. Spomladi samica izleže jajca v peščeno podlago, kjer toplota vpliva na hitrost razvoja zarodkov.  Martinček ne mara mraza, zato nas velikokrat pozdravi s kakšnega štora, na katerem lovi tople sončne žarke. In če ga primemo v roke, se lahko hitro navadi tudi na ljudi.

Po zadnji ledeni dobi, pred približno 12.000 leti, so se v Evropi ponovno razširili gozdovi in travniki. Takrat je nastala Radenska Naturelle in v bližini njenega izvira, v čisti neokrnjeni naravi, vsa ta leta  živi tudi naš martinček.

Dihur, nočni ropar

Kjer čista narava greje miške, dvoživke in ptice, se dihur skrije v svoje pribežališče. Čez oči ima narisano značilno črno masko, zato spominja na pravega nočnega roparja. In prav zares se rad naseli v tuje rove, ki jih pred njim izkopljejo lisice ali drugi sesalci.

Je nočna žival, ki najraje živi ob mokriščih, kjer na kopnem lovi svoj plen in krade slastna jajca. Rad ima meso vseh vrst, zelenjave pa ne prebavlja. Znan je tudi po svoji obrambni funkciji. Če ga kaj preveč prestraši, puhne enega zares smrdljivega. A kljub temu ne more ustaviti človeka, ki vse hitreje spreminja pokrajino, v kateri živi.

Globoko pod rovi, ki si jih dihurji dolbejo pod površjem zemlje, svoje poti že tisočletja dolbe tudi kristalno čista Radenska Naturelle.

Urh, srčnooki varuh

Če imamo srečo, da zagledamo žabico z zenicami v srčasti obliki, potem se nahajamo ob čistih obrežjih rek, tolmunov in mlak. Ko se večer spusti nad mokrišča, iz vode pokukajo zenice majhnega urha. Na vodni gladini opazuje svoj radoživi svet. V času parjenja se napihuje in oglaša s svojim “uuuuu”, s katerim vabi samico v svoj ljubezenski objem. Če urha napade plenilec se urno postavi v obrambno pozo, znano kot unkenreflex. Dvigne glavo, usloči hrbet in sprednje krake položi čez oči. S tem pokaže živo rumen trebušček, ki nakazuje strupen okus. Ta poza napadalca tako zmede, da žabici omogoči čas za pobeg.

Pobegniti pa ne more v druge kraje, kajti rečne dinamike se spreminjajo in mrtvi rokavi rek postajajo vedno bolj suhi. Urh je pokazatelj čistega vodnega okolja na površju zemlje, kjer se začne pot Radenske Naturelle. Ta se skozi naravne filtre v globini zemlje prečisti do svoje popolne oblike.

Jež, nočni razgrajač

Jež je potomec ene najstarejših skupin sesalcev na svetu. Njegovi predniki na Zemlji živijo že več kot 15 milijonov let. Ko se v temi iz gozda zasliši strašno šelestenje, to po najpogosteje ni medved ali lisica, takšen hrup lahko zganja le ježeva bodica. Ob robovih gozdov in travnikov Slovenije že tisočletja prebiva evropski jež. Zaradi svoje prilagodljivosti je preživel ledene dobe, spremembe pokrajin in celo prihod človeka. Danes skrbi tudi za ravnovesje na človeških vrtovih, kjer z veseljem pohrusta vrtne škodljivce. Jeseni mora pridobiti dovolj zaloge, ki mu pomaga prebroditi zimo – takrat nastopi čas hibernacije in sanj o pomladi. Ko se prebudi, si nežno pomane oči in odpravi na svoj nov obhod.

Pred približno 12.000 leti so se v raznolikih slovenskih habitatih, ki nudijo hrano in zavetje, naselili ježi. Prav v njihovi bližini in prav toliko let, pa v globinah zemlje nastaja tudi Radenska Naturelle.

Polž, počasen popotnik

Velikemu vrtnemu polžu se nikoli ne mudi domov. Ko dežne kapljice zmehčajo travne bilke, odpre vrata svoje hiške in se odpravi v svet.

Polži so občutljivi na pomanjkanje vode, zato potrebujejo dobro zaščito. Ti rojeni arhitekti si zgradijo apnenčasto hiško v obliki spirale, ki je hkrati lahka in trdna. Če nastopi suša, lahko v njej mirne vesti prespijo več mesecev.  A ko pride čas ljubezni, znajo biti tudi presenetljivo drzni. Med dvorjenjem v partnerja izstrelijo apneno iglico – tako imenovano ljubezensko puščico, ki jim pomaga pri oploditvi. In ko pridejo na svet majhni polžki, je njihova hišica že na njihovem hrbtu.

Populacija tega polža strmo upada. Zato svoje hiške gradijo tam, kjer je zemlja dovolj vlažna in polna kalcijevih kamnin – prav tistih, iz katerih Radenska Naturelle, globoko pod občutljivim polžjim svetom, že tisočletja nabira svoje minerale.